STVARNOPRAVNI ZAKONIK

IX. del

SLUŽNOSTI

1. oddelek SPLOŠNO

Pojem

210. člen

Služnost je pravica uporabljati tujo stvar ali izkoriščati pravico oziroma zahtevati od lastnika stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji stvari (služeča stvar).

Nastanek služnosti

211. člen

Stvarna služnost nastane z zakonom, na podlagi pravnega posla ali z odločbo državnega organa.

Varstvo služnosti

212. člen

(1) Če kdo služnostnega upravičenca neutemeljeno moti pri izvrševanju služnosti, lahko ta s tožbo zahteva, da preprečevanje oziroma motenje preneha.

(2) Za tožbo iz prejšnjega odstavka se smiselno uporablja prvi odstavek 99. člena tega zakona.

2. oddelek STVARNA SLUŽNOST

Pojem

213. člen

(1) Stvarna služnost je pravica lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost).

(2) Stvarna služnost ne more obvezovati lastnika služeče nepremičnine k nekemu dejanju.

(3) Stvarna služnost je lahko ustanovljena tudi za določen čas ali za določen letni čas.

(4) Določila o lastniku gospodujoče in služeče nepremičnine veljajo smiselno tudi za užitkarja in imetnika stavbne pravice. Užitkar in imetnik stavbne pravice ne moreta obremeniti nepremičnine za dalj časa, kot traja njuna pravica.

Nastanek stvarne služnosti

214. člen

Stvarna služnost nastane z zakonom, na podlagi pravnega posla ali z odločbo državnega organa.

Nastanek stvarne služnosti na podlagi pravnega posla

215. člen

(1) Za nastanek stvarne služnosti se poleg veljavnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost ustanoviti služnost, zahteva še zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo.

(2) Pogodba o ustanovitvi služnosti mora vsebovati ime lastnikov gospodujoče in služeče nepremičnine, zemljiškoknjižno oznako obeh nepremičnin, natančen opis služnosti in morebitno nadomestilo, ki ga mora plačati lastnik gospodujoče nepremičnine. Nadomestilo se lahko določi v enkratnem znesku ali v periodično zapadlih obrokih.

Nastanek služnosti z odločbo

216. člen

Stvarna služnost nastane z dnem, ko postane sodna odločba pravnomočna, odločba upravnega organa pa dokončna.

Priposestvovanje

217. člen

(1) Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri deset let.

(2) Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval.

(3) Stvarne služnosti ni mogoče priposestvovati, če je lastnik gospodujoče stvari zlorabljal zaupanje lastnika ali neposrednega posestnika služeče stvari, če je služnost izvrševal s silo ali zvijačo ali če je bila služnost dovoljena do preklica.

(4) Negativne služnosti ni mogoče priposestvovati.

Tožba na ugotovitev služnosti

218. člen

(1) Služnostni upravičenec lahko zahteva, da se nasproti lastniku služeče stvari ugotovi obstoj služnosti.

(2) Za tožbo iz prejšnjega odstavka se smiselno uporablja drugi odstavek 92. člena tega zakona.

Izvrševanje služnosti

219. člen

(1) Stvarna služnost se izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar.

(2) Če je za izvrševanje stvarne služnosti potrebna uporaba kakšne naprave ali je potrebno kakšno dejanje, krije stroške vzdrževanje ali takega dejanja lastnik gospodujoče stvari.

(3) Če napravo uporablja tudi lastnik služeče stvari ali je dejanje tudi v njegovem interesu, krijeta stroške vzdrževanja takšne naprave in stroške takega dejanja lastnik gospodujoče in lastnik služeče stvari v sorazmerju s koristjo, ki jo imata.

Prenehanje služnosti

220. člen

Stvarna služnost preneha na podlagi pravnega posla, na podlagi odločbe ali na podlagi zakona.

Prenehanje na podlagi pravnega posla

221. člen

Služnost lahko preneha na podlagi pravnega posla med lastnikoma gospodujoče in služeče nepremičnine in z izbrisom iz zemljiške knjige.

Prenehanje na podlagi odločbe

222. člen

(1) Lastnik služeče stvari lahko zahteva, naj stvarna služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena.

(2) Stvarna služnost preneha z dnem, ko postane sodna odločba pravnomočna, odločba upravnega organa pa dokončna.

Prenehanje na podlagi zakona

223. člen

Stvarna služnost preneha:

– če se lastnik služeče stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje;

– če se ne izvršuje v času, potrebnem za njeno priposestvovanje;

– če je gospodujoča oziroma služeča stvar uničena.

Združitev

224. člen

(1) Stvarna služnost preneha, če postane ista oseba lastnik gospodujoče in služeče nepremičnine.

(2) Če prideta nepremičnini ponovno v last različnih lastnikov, stvarna služnost oživi, če v vmesnem času ni bila izbrisana.

(3) Za izbris stvarne služnosti v vmesnem času zadošča pisna izjava volje lastnika, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo.

Delitev stvari

225. člen

(1) Če se gospodujoča nepremičnina razdeli, ostane stvarna služnost v prid vsem njenim delom.

(2) Če se razdeli služeča nepremičnina, ostane stvarna služnost samo na tistih delih, na katerih se je izvrševala.

Neprava stvarna služnost

226. člen

Služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, se lahko ustanovi tudi v korist določene osebe. V teh primerih se glede nastanka in prenehanja uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo osebne služnosti.

3. oddelek OSEBNE SLUŽNOSTI

1. odsek SPLOŠNO

Pojem

227. člen

(1) Osebna služnost je pravica imetnika, da uporablja tujo stvar ali izkorišča pravico in traja najdlje do imetnikove smrti.

(2) Če je osebna služnost ustanovljena v korist pravne osebe, čas njenega trajanja ne sme biti daljši od trideset let.

Vrste osebnih služnosti

228. člen

Osebne služnosti so:

– užitek,

– raba,

– služnost stanovanja.

Neprenosljivost

229. člen

Imetnik osebne služnosti ne more prenesti, lahko pa prenese njeno izvrševanje, če ta zakon tako določa.

2. odsek UŽITEK

Pojem

230. člen

(1) Užitek je osebna služnost, ki daje pravico uporabljati in uživati tujo stvar ali pravico tako, da se ohranja njena substanca.

(2) Predmet užitka je lahko nepotrošna stvar ali pravica, iz katere izvirajo obresti ali druge koristi.

(3) Užitkar svoje pravice ne more prenesti, lahko pa prenese njeno izvrševanje.

Užitek na solastniškem deležu

231. člen

Predmet užitka je lahko tudi solastniški delež. V tem primeru ima užitkar pravico izvrševati užitek v obsegu solastnikove pravice.

Užitek na delu nepremičnine

232. člen

Užitek se lahko ustanovi tudi na delu nepremičnine tako, da nepremičnino skupaj uporabljata in jo uživata lastnik in užitkar. V tem primeru se v njunem medsebojnem razmerju šteje, kot da bi bil z užitkom obremenjen solastniški delež, ki ustreza obsegu uporabe stvari v korist užitkarja. V razmerju do tretjih pa se šteje, da je nepremičnina obremenjena kot celota.

Nastanek

233. člen

Užitek nastane na podlagi pravnega posla ali sodne odločbe.

Nastanek na podlagi pravnega posla

234. člen

(1) Za nastanek užitka se poleg veljavnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost ustanoviti užitek, zahteva še izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa ta zakon.

(2) Za pridobitev užitka na nepremičnini se zahteva zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo.

(3) Užitek na premičnini se pridobi z izročitvijo stvari.

(4) Užitek na pravici se pridobi s poslom, ki je potreben za prenos pravice.

Nastanek užitka s sodno odločbo

235. člen

Užitek nastane z dnem, ko postane sodna odločba pravnomočna.

Pregled stvari

236. člen

Užitkar mora lastnika obveščati o vseh okoliščinah, pomembnih za stvar in mu dopustiti, da jo enkrat letno pregleda.

Stroški, ki bremenijo užitkarja

237. člen

(1) Užitkar mora med trajanjem užitka kot dober gospodar vzdrževati stvar v skladu z njenim gospodarskim namenom. Užitkarja bremenijo vsi stroški rabe kot tudi stvarna bremena in javne dajatve ne glede na korist, ki jo ima od užitka.

(2) Če užitkar ne izpolni katere od obveznosti iz prejšnjega odstavka in je ogrožena substanca stvari, lahko lastnik od užitkarja zahteva primerno zavarovanje. Če mu užitkar tega zavarovanja ne da, lahko lastnik zahteva predčasno prenehanje užitka. V tem primeru ima užitkar pravico do nadomestila za predčasno prenehanje, ki ga sodišče določi, upoštevaje stanje stvari in pričakovano trajanje užitka.

Izredna popravila

238. člen

(1) Če je treba zaradi višje sile ali izrabe stvari opraviti popravilo, ki presega okvire vzdrževanja, mora užitkar o tem nemudoma obvestiti lastnika.

(2) Če lastnik v primeru iz prejšnjega odstavka na svoje stroške opravi popravilo, mu užitkar dolguje obresti na vrednost opravljenih del, potrebnih za vzpostavitev stanja stvari ob ustanovitvi užitka. Obresti zapadejo v plačilo konec vsakega koledarskega leta, za zadnje leto pa ob prenehanju užitka.

(3) Če lastnik v primeru iz prvega odstavka tega člena v razumnem roku noče opraviti popravila, ga lahko opravi užitkar na svoje stroške. Povrnitev teh stroškov se lahko zahteva ob prenehanju užitka po pravilih, ki veljajo za dobrovernega posestnika.

Izboljšave

239. člen

Užitkar mora dopustiti lastniku stvari, da med trajanjem užitka na svoje stroške opravi izboljšave stvari. Za čas, ko je zaradi izvedbe del omejena užitkarjeva pravica, mu lastnik dolguje denarno nadomestilo.

Vrnitev stvari

240. člen

(1) Po prenehanju užitka mora posestnik vrniti stvar njenemu lastniku.

(2) Če stvari ni mogoče vrniti v stanju, v kakršnem je bila v trenutku ustanovitve užitka, lahko lastnik zahteva nadomestilo za izgubo zaradi poslabšanja. Užitkar ne odgovarja zaradi poslabšanj, ki so posledica redne uporabe stvari ali višje sile.

Prenehanje užitka

241. člen

(1) Užitek preneha s potekom časa, odpovedjo užitkarja ali s smrtjo oziroma prenehanjem užitkarja.

(2) Odpoved je enostranska izjava užitkarja, da se svoji pravici odpoveduje. Če je predmet užitka nepremičnina, užitek preneha z izbrisom iz zemljiške knjige.

(3) Užitek preneha, če je stvar uničena. Če na mesto uničene stvari stopi nova stvar ali pravica, se užitek prenese na to stvar ali pravico.

Nepravi užitek

242. člen

(1) Predmet užitka so lahko tudi potrošne stvari in pravice, ki ne dajejo obresti ali koristi.

(2) V primeru iz prejšnjega odstavka se šteje, da je bila dana v užitek denarna vrednost stvari ali pravice, ki se ob prenehanju užitka vrne lastniku. Če je tako posebej dogovorjeno, mora užitkar vrniti valorizirano glavnico.

(3) Za nepravi užitek se smiselno uporabljajo določila tega zakona o užitku.

Zastaranje zahtevkov

243. člen

Vsi zahtevki za nadomestilo iz razmerja med lastnikom in užitkarjem zastarajo v enem letu od njihovega nastanka.

3. odsek RABA

Pojem

244. člen

(1) Raba je osebna služnost, ki daje pravico uporabljati tujo stvar v skladu z njenim gospodarskim namenom za potrebe imetnika služnosti tako, da se ohranja njena substanca.

(2) Predmet rabe so lahko samo nepotrošne stvari.

Obseg pravice rabe

245. člen

(1) Imetnik rabe lahko uporablja stvar v obsegu, ki izhaja iz pravnega naslova, ki je podlaga za ustanovitev.

(2) Imetnik izvrševanja rabe ne more prenesti na tretjo osebo.

Smiselna uporaba določil o užitku

246. člen

(1) Za osebno služnost rabe se smiselno uporabljajo določila tega zakona o užitku.

(2) Če je obseg rabe določen tako, da lahko stvar uporabljata skupaj lastnik in imetnik rabe, se smiselno uporabljajo določila tega zakona o užitku na delu nepremičnine.

4. odsek SLUŽNOST STANOVANJA

Pojem

247. člen

(1) Služnost stanovanja je osebna služnost, ki daje pravico uporabljati tuje stanovanje ali njegov del za potrebe imetnika služnosti in njegove družine tako, da se ohranja njegova substanca.

(2) Imetnik služnosti stanovanja ima pravico do uporabe skupnih delov stanovanjske hiše.

(3) Izvrševanja služnosti stanovanja se ne more prenesti na tretjo osebo.

Smiselna uporaba določil o užitku

248. člen

Za osebno služnost stanovanja se smiselno uporabljajo določila tega zakona o užitku.

Nudimo informacije in pravno svetovanje na področju stvarnega prava. Pokličite 040 30 30 84